Brezposelnost mladih postaja vedno večja skrb po vsej Evropski uniji, zato je potrebno ta problem obravnavati prednostno tako iz političnega, družbenega, kot tudi ekonomskega vidika. Naša družba mora pričeti vlagati v vključujoče zaposlovanje za vse, hkrati in še posebej za tiste najbolj ranljive družbene skupine: zgodnje osipnike šolanja in mladostnike z nizko stopnjo izobrazbe ali s telesnimi/duševnimi okvarami. S tem ekonomskim in družbenim izzivom se je potrebno spopasti s pomočjo enotnega geografskega in transnacionalnega pristopa. Tradicionalni pristop upravljanja raznolikosti podpira vključujoče upravljanje človeških virov, ki zajema odnos delodajalca z zaposlenim.